Na manj kratko, a bolj oprijemljivo: Seminar za sodobne scenske umetnosti peljati v Mariboru, ga peljati na Hudičeve skale in z njim prespati pod milim nebom. Ker pomen obstaja le znotraj diksurza kot celote materialnih in nematerialnih pogojev, mu je potrebno spodnesti tla in ga v situacionistični maniri prizemljiti, ozemljiti, da nas prestreli – prevzame ali pokonča; prvi primer bo fascinacija, drugi pa anemija, da ne zapišemo suspenz. Šele spodnašanje bo lahko ozemljilo namenskost neke prakse, v našem primeru uprizoritvene, natančneje povedano: hotenja, saj kaj drugega ob spodnašanju ne more ostati (v nasprotnem primeru spodnašanje ni uspelo, ali pa se je zamaskiralo v drugačnost, specifiko, posebnost, kar je le podpomen znotraj istega diskurza). Kako tole besedno črevo udejanjiti? Ne bo enostavno in ni nam čisto jasno. Nenazadnje za nas raziskava, ki ne razrije temelja oz. se ne podaja v neznano brez kompasa, ni raziskava, temveč, bodimo odkriti: trend. Dandanes vsi nekaj raziskujejo in podobno so tudi vsi politični; holivudskost je vsem v uteho. A tam, kjer je obilo izjavljanja, je prostor za rojstvo (izjave) zgoščen, pesimisti bi rekli, da zaprt, optimisti pa da zamuljen. Če pa ni rojstva izjave, ni raziskave. Slednje je za nas aksiom. Ne želimo polniti ali gostiti mreže umetnostnega kanona (kot specifične diskurzivne prakse, ki na domači grudi najraje kombinira vzvišeno poslanstvo romantičnega tipa in neskrupulozni biznis znotraj neoliberalnega globalnega – promocijo lajfstajla, vseobsegajoče virtualnosti in utrjevanja sistemske bede, ki ji pravimo država). Nesposobni politiki in sposobni kulturniki? Pokvarjeni ekonomisti in pošteni kulturniki? Dolgočasni delavci in odbiti kulturniki? Samo v imaginarijih salonskih revolucionarjev, meščanskega resentimenta in sadomazo karakterjev; vseh odvisnih od prerivanja in trepljanja na družbeni lestvici. (Tole je postal že majhen manifest, analitiki bi zapisali, da le fascinacija nad besedo, narcisizem v zanikanju.)

Še bolj oprijemljivo: Švicati, malicati, zmrzovati, skrbeti. So-biti, so-bivati. So-imenovati! Nekje vmes spraševati in odgovarjati; beležiti in fokusirati. Strukturirati? Da. Besedovanje je samo po sebi strukturiranje, tisto z začetka. So mar to religiozni nastavki? So. So-imenovati pomeni ustvarjati nekaj skupnega, skupnost. In slednja sama ustvarja pomene, ki vežejo, vez je zmeraj kanček… sveta, posvečena. Idealnotipsko obstajata dva načina: osvobajanje in/ali obveza. Emancipacija in/ali gospostvo. Eno ali kombinacija obojega. Kombinacija je – preoptimistično gledano – danes naravno okolje umetnosti (črnogledi pravijo, da je to le še gospostvo, gospostvo z drugimi sredstvi seveda). Naš fokus bo namenjen enemu, emi, emancipaciji: gojišču, možnosti, namigu, flirtanju, porajajočemu diskurzu. Premisliti vse znova? Mogoče. Še bolj gotovo pa je potrebno preznojiti vse znova. Raziskovanju dati pralno komponento. In se ga lotiti fizično v polju, kjer je ne-fizičen (ideje, refleksija) in vklopiti intelekt, kjer je fizičen (prostor, skupnost). Sofizem je vseprisoten le dokler ga mislimo; ko ga posadimo obse, materializiramo, pa gotovo hitro postane šaljivec, preblisk z začetka ali notorični lažnivec, ki le išče pozornost. A znotraj polja! Izumljati novo je plod kombiniranja / izbire; ustvarjanje je v domeni Neizrekljivega. Zato ne blefira(j)mo in specializaciji (do) konca pokažimo sredinec!

Skoraj konkretno: Pridobiti vhodne informacije. Jih obdelati. Postaviti v prostor – zvočiti, besediti. Zvočno-vizualno vtemeljiti, vtelesiti, vkuhati. Na licu mesta.

Z enim vprašanjem in odgovorom: »Naravno okolje? Yeah, right.«

Manj...